Koncno sva letela v Brazilijo! Let je bil enostaven. V sao Paolu sva pridno izpolnila vse uradne formularje
na
carini. Na koncu pa
jih
uradniki niti pogledali niso. Ruzaka sta naju k sreci ze cakala; prispela sta en dan prej. Iz S.P. sva hitro pobegnila s prvim busom do Foz do Iguacu - do znamenitih slapov. Voznja do tja je
trajala 15
ur, a je bila kratkocasna. Starejsa invalidna gospa
nas je celo pot zabavala s svojimi zgodbicami. Ful veliko potuje in je navajena vozenj z busom, saj invalidom voznje ni treba placati. Naju je se posebej zabavala, ker naju je celo pot razvajala s hrano in sladkarijami. Na koncu se je celo povabila k nama v Evropo na obisk :). K sreci bus ni bil poln, da je imela dovolj prostora zase in nestete vrece, polne hrane.
Zgodnje jutro, po prihodu v Foz do Iguacu, sva izkoristila za urejanje prvih zadev - poceni prenocisce, prevoz in organiziran ogled lokalnih zanimivosti. Po treh dneh potovanja se je mala sobica z udobnimi posteljami zdela kot raj. Kasneje tistega popoldneva sva si ogledala najvecjo hidroelektrarno na svetu Itaipu. To je skupen projekt Paragvajcev in Brazilcev, ustanovljen leta 1975. Elektrarna proizvede 14GW energije, kar pokrije 90% potreb Paragvaja in 25% Brazilije. Ime Itaipu v Guarani indijanscini pomeni pojoca skala, izhajajoc iz hrupa padajoce vode. Naju je bolj kot sama elektrarna prevzel trud, ki ga podjetje usmerja v zmanjsanje negativnih posledic na okolje zaradi prisotnosti elektrarne.
Prvi dan sva zakljucila z vecerjo; se vedno imava tezave z narocanjem hrane, ker ne poznava lokalnih specialitet, ne brazilskih imen za tipicno hrano. Morala bi preziveti vec casa z lokalci, ampak sva zaenkrat se prevec zasedena s privajanjem na novo okolje in zivljenjem kot turista.
Naslednja dva dneva sva prezivela v naravnem parku Iguacu, pri slapovih. Oba sva bila ocarana nad igro narave , kjer na treh km vec kot 200 slapov buta 80m globoko. Fantasticno. Poleg tega je park poln pticev, barvitih metuljev, neznanih sesalcev in tropskih roz. Park lezi na meji med Argentino in Brazilijo, zato sva ga obiskala z obeh strani. Brazilska stran ponuja lepsi pogled na cel sistem slapov, bolj osebno dozivetje in vec zivali. Iz argentinske strani pa sva prisla blizje vodi, mogocnemu hrupu in fantasticnemu obcutku padajoce vode. Iguacu slapovi so po besedah vodica lepsi od bolj znanih Victoria in Niagara falls. Zares fenomenalno dozivetje!
Za dodatno razburljivo dozivetje je poskrbelo dejstvo, da sva morala preckati Ag.- Br. mejo. Pri tem sva imela smolo, ker nisva dobro poznala sistema. Pri izstopu iz Brazilije sva tako preplacala voznjo z busom, nazaj grede pa zaradi neresnega voznika busa pozabila urediti formalnosti na meji. Primerno sva zapustila Argentino, a neuradno preckala mejo z Brazilijo. Tako sva trenutno "Nikjer".
